Zaročni in poročni običaji: njihov pomen in izvor

zaročni prstanNekatere poročne tradicije izhajajo še iz časov najstarejših civilizacij, druge so nekoliko bolj sodobne – vsaj pri nas. Skozi zgodovino sta se pomen in tudi oblika teh tradicij spreminjala, pogosto pa tudi pozabila. V tem članku si preberite nekaj zanimivih običajev, ki so se ohranili do danes in ki so postali del skoraj vsake poroke, čeprav se velikokrat ne zavedamo, od kod izhajajo in kaj naj bi pomenile.

Snubitev na enem kolenu

Ta običaj izhaja iz srednjega veka, ko je živelo viteštvo in kavalirstvo in je bilo običajno, da je vitez pokleknil na eno koleno ter svoji dvorni dami tako izkazal pripadnost, na enak način pa tudi svojemu gospodu. Celoten pomen kavalirstva in viteške ljubezni je bil namreč v tem, da je bila ljubezen neuslišana, saj je bila dama visoko nad viteškim stanom in le takšna ljubezen je veljala za ideal. Danes ima ta gesta sicer podoben simbolni pomen visokega cenjenja ljubljene osebe, k sreči pa je verjetnost, da bo snubitvi sledila tudi poroka s to osebo precej večja, in neuslišana ljubezen že dolgo ne velja več za popolno obliko ljubezni.

Zaročni in poročni prstan

Prstan zaradi svoje sklenjene oblike simbolizira večno ljubezen in edinost. Njegov izvor lahko sega do starih Egipčanov, ki so svojim nevestam podarjali obročke iz konoplje ali ločja pa tudi srebra in zlata. Tudi dejstvo, da se zaročni ali poročni prstan nosita na prstancu leve roke izhaja iz Egipta, kjer so verjeli, da iz tega prsta teče »vena amoris« ali žila ljubezni naravnost v srce. Diamantni zaročni prstan pa morda izhaja celo iz »naših« krajev, saj naj bi ga svoji izvoljenki, Mariji Burgundski, prvi podaril prav Maksimilijan I. Habsburški, ki je vladal tudi Štajerski, Koroški, Kranjski in Goriški.

Prositi za nevestino roko

Danes zaročenci morda bolj redko prosijo očeta bodoče neveste za njeno roko, kljub temu pa ta običaj in z njim povezana rečenica izhajata iz rimske navade, ko je bodoči ženin »kupil« nevesto za simbolično vsoto enega kovanca od njenega očeta. Oče bodoče neveste pa je predal nevestino roko njenemu bodočemu možu.

Blazinica za prstane

Ta prikupen dodatek je postal pogost tudi na naših porokah, saj ima lep pomen. Izvira iz običaja, da se je kraljeva krona prinesla na kronanje na blazini, ki je bila po navadi rdeča, saj je simbolizirala kraljevo moč. Navada se je prenesla tudi na poročna prstana, ki se ju prinese pred zaročencema na beli blazinici, kot simbol predstavitve najdragocenejših darov.

Nevestina obleka

Simbolizira čistost in nevestino nedolžnost in je zato tradicionalno bele barve, kot zunanji znak njene visoke vrednosti. Izvira iz viktorijanskega obdobja, ko je bila najbolj cenjena vrednota čistost na vseh področjih življenja. Nevesta je bila najdragocenejši zaklad in je zato morala tako tudi izgledati.

Poročni šopek

Njegovi začetki segajo v čas starih Grkov in Rimljanov, ki so z dišavami in zelišči odganjali zle duhove proč od neveste. Ta pa jih ni nosila v šopku, ampak spletene v venec v laseh. V času kraljice Viktorije pa so rože v nevestinem šopku imele poseben pomen, saj je prav vsaka cvetlica dobila svojo simboliko. Več o simboliki cvetja si lahko preberete v tem članku.

Poljub po poročnih obljubah

V starih časih je bil poljub pravno zavezujoč in je pomenil vzajemno sprejetje poročne pogodbe. Rečeno je bilo tudi, da sta si ženin in nevesta s poljubom izmenjala koščka njunih duš.

Metanje riža

To navado so poznali že stari Asirci, Hebrejci in Egipčani, pri katerih sta riž in pšenica simbolizirala plodnost in so ju po poroki metali mladoporočencema v znak njihovih dobrih želja.

Zvončkljanje s kozarci

Po starih vražah naj bi zvonjenje zvonov (in s tem tudi zvončkljanje kozarcev, ki ustvarjajo podoben zvok) odganjalo hudiča. Veliko parov na porokah se torej drži tega starega običaja, da se med zvončkljanjem poljubijo in tako izkoristijo priložnost, ko hudiča ni zraven, da bi razgrajal po svoje.

Metanje poročnega šopka in podvezice

V 14. stoletju so verjeli, da košček nevestine obleke prinaša srečo. V tistih časih se nevestam ni dobro godilo, saj so se svatje ob koncu poročnega obreda zagnali v nevesto in njeno obleko dobesedno raztrgali. Zato so neveste raje začele svatom metati svoje osebne predmete, ki so jih nosile na poroki, vključno s podvezico in šopkom. Danes velja, da sta tisti samski moški, ki ujame podvezico in tista ženska, ki ujame nevestin šopek, naslednja v vrsti za poroko (seveda, ne nujno eden z drugim).

Razdeljevanje poročnih konfetov

Nekateri mladoporočenci se radi odločajo, da svojim svatom na poroki razdelijo tudi poročne konfete – s sladko glazuro oblite mandlje. Ta navada je pri nas bolj razširjena na primorskem in kako tudi ne, saj beseda »confetti« izvira iz sosednjega italijanskega jezika. Običajno je konfetov pet in simbolizirajo zdravje, bogastvo, plodnost, srečo in dolgo življenje. Navada pa izvira iz antične grške pripovedke o Demofonu, atenskemu kralju, ki se je na poti domov iz trojanske vojne zaljubil v tračansko princeso Filijo in se z njo poročil. Naslednji dan po poroki je moral oditi v Atene, a ji je obljubil, da se bo vrnil ponjo. Filija ga je čakala, toda ker se ni vrnil v dogovorjenem času, si je v obupu vzela življenje. Bogovi so bili tako ganjeni nad njeno ljubeznijo, da so jo spremenili v mandljevec. Demofon se je po treh mesecih le vrnil ponjo in ko je izvedel novico o njeni smrti, je objel mandljevo drevo, v katerega se je spremenila, in ji priznal svojo večno ljubezen, drevo pa je v trenutku zacvetelo. Iz tega razloga je mandljevec s svojimi sadovi postal simbol viharne mladosti in neumrljive ljubezni.